C. G. Jung pravi, da človek ve, da ni žival, rastlina ali kamen, ne ve pa, kdo je. Da bi se človek spoznaval in prepoznal, potrebuje veliko ogledal. Ker se ne pozna, ne ve, ali ga morda vbočena ali izbočena zrcala prav tako ne kažejo takšnega, kot je. Nenehno potrebuje definitorje, pa naj si ga definirajo slabo ali dobro. Kajti pozna v vsem in vsakomur le dualistično naravo med dobrim in zlim, med toplim in hladnim, med mladostjo in starostjo, med rojstvom in smrtjo. Polarnost pa je usodna za človekovo življenje, ponuja ga kot neizpolnjenega, ki ga izpolnjuje samo hrepenenje po preseganju le-tega. (Kojc 2002, 7)

ČLOVEK JE DUHOVNO, ENERGIJSKO IN TELESNO BITJE

Kadar iščemo odgovor na vprašanje "KDO SEM JAZ" ni dovolj le razumska analitičnost, saj je človek duhovno, energijsko in telesno bitje. Biva in deluje istočasno na vseh ravneh, vendar ni nujno, da se vseh tudi zaveda, saj se ljudje nahajamo na različnih stopnjah evolucije. Zavedanje ravni bivanja je odvisno od njegove individualne stopnje zavesti. (povz. Ogorevc 2011, 25)

POT DO SEBE

Človeštvo se v tem trenutku nahaja na prelomnici svojega "obstoja". Prišel je čas Resnice. Čas, ko je podprta izključno čistost, ki se nahaja v vsaki nameri, delovanju, čustvovanju, razmišljanju, odnosu do sebe, sočloveka, življenja, živali, narave in celotnega Vesolja. Ko se ne moremo več skrivati za maskami, temveč lahko delujemo le iz svojega pravega Jaza, iz Srca. Prišel je čas Ljubezni in Sočutja. Vse, kar to ni, razpada. Razpada znotraj in zunaj nas. Na vseh nivojih prostora in časa. Kdor je pripravljen to spoznati, si ustvarja Svetlobo. Tisti, ki ne, ostaja v "večni" Temi... in čaka na naslednjo priložnost... v naslednjem Življenju.

Tisti, ki želi vedeti Resnico, želi spoznati Sebe in se je pripravljen sprejeti točno takšnega, kot je, ne glede na pot, ki jo mora še prehoditi, da mu to tudi uspe. Pripravljen je poiskati svoj Smisel in raziskati sebe do nivoja, ki vsebuje zapise o najbolj prikritih vsebinah človekovega bistva. Takrat se je človek pripravljen soočiti z vsem, kar je, predvsem pa s svojo bolečino, ki se skriva v njegovi najgloblji podzavesti. Pripravljen je ozavestiti vse svoje podzavestne vzorce, ki si jih je morebiti prislužil s svojim negativnim delovanjem, razmišljanjem ali čustvovanjem v tem in/ali prejšnjem življenju ali pa jih je "podedoval" preko svojih prednikov. Ne glede na njihov izvor, je pripravljen prevzeti odgovornost za svoje življenje in se sprejeti kot duhovno bitje, katerega Duša se je pred utelešenjem v materialni svet odločila za lekcije, ki jih bo preživela v danem življenju. In razume lekcije kot priložnost za duhovno rast in dvigovanje individualne stopnje zavesti.

JAZ IN MOJ OTROK

In kdo je naš otrok? Je brezpogojna Ljubezen, Sreča, naše Sonce, Luna in Vesolje. Je zrcalna slika nas samih in je naš Učitelj. Je Hvaležnost in Dar od Boga.

Otrok je največji Blagoslov, ki nam ga lahko mati Narava da. In kadar otrok pride v naše Življenje, s sabo prinese višji Namen, saj si duša otroka sama izbira starše. Običajno je tako, da si izbere starše, ki imajo podobne vzorce delovanja. Lahko gre za starše, s katerimi se je v prejšnjih življenjih otrok že srečeval, a so ti igrali drugačno vlogo. Lahko pa gre za ťneznanceŤ, ki bodo otroku pomagali pri razrešitvi karme in pri rasti otrokove duše.

Starši in otroci predstavljajo eni drugim Učitelja in najbolj izostreno zrcalno sliko. Eni drugim kažejo, kdo v resnici so. Vprašanje pa je, ali bodo to tudi prepoznali.

Razumeti moramo razliko med tistim, kar je za nas dobro in kar je za nas neprijetno. Lahko se zgodi, da imamo s starši neprijetne ali celo boleče izkušnje. Vendar slabi starši ne obstajajo, so samo starši, ki so za nas primerni. Ali to pomeni, da bomo mi kot starši prav tako prizadejali neprijetne in boleče izkušnje svojim otrokom?

Ni nujno. Lahko smo ljubeči starši. Starši, ki imajo pravilen odnos do sebe, vseh in vsega. Ki stremijo k nenehni osebnostni in duhovni rasti. Ki se ne bojijo Resnice in si ne zatiskajo očes ali ušes. Želijo videti in slišati svojega otroka na vseh ravneh in mu brezpogojno slediti. Otroka sprejemajo brezpogojno takšnega kot je.

Kadar starši razrešujejo svoje destruktivne vzorce delovanja, takrat otrok raste skupaj z njimi. Ko spremenijo svojo notranjo naravnanost, svoj odnos do zunanjega sveta, takrat otroci podedujejo s strani svojih staršev zdrave in lepe temelje za svojo prihodnost. In v življenju nadaljujejo z lekcijami, ki mu pomagajo, da lahko stopi na še višjo raven zavesti. Temu lahko rečemo odgovorno starševstvo. Starš, ki se zaveda svoje odgovornosti in jo tudi prevzema do te mere, resnično deluje v najvišje dobro sebe, svojega otroka in ne nazadnje celotnega Vesolja.

Za Vrtec Metulj piše: Maja Škvarč, ustanoviteljica programa Child's FairyTale, www.childsfairytale.com