Letovanje ranč Prebil 

Zlatooki smo že v petek pred odhodom na letovanje pripravili skupno potovalko. Vanjo smo zložili nekaj igrač, likovne pripomočke, bele liste, knjige in druge stvari, za katere smo predvidevali, da nam bodo krajšale čas. A izkazalo se je, da jih skorajda nismo potrebovali. Narava, mivka, raznovrsten naravni material in živali so nam namreč ponujali toliko možnosti za igro, raziskovanje in ustvarjanje, da igrač sploh nismo pogrešali. Otroci so ob tem razvijali domišljijo, ustvarjalnost in sposobnost samostojnega iskanja idej za igro. V ponedeljek smo se polni pričakovanj odpravili novi izkušnji naproti, na ranč pa smo s seboj pripeljali tudi meglo. Saj veste, kako pravijo: »Ni slabega vremena, so le neprimerna oblačila«. Zato nas nekoliko slabše vreme ni ustavilo pri raziskovanju in spoznavanju ranča. Še pred kosilom je posijalo sonce in nam pričaralo čudovit jesenski dan. V dopoldanskem času smo najprej pomagali pri čiščenju konjskih ograd, nato pa si ogledali, kako konja pripravimo na ježo. Z nami sta bili kobili Misi in Tinki, ki sta nas mirno in potrpežljivo uvedli v svet konjev in jahanja. Po počitku smo se s Hugom in Tinki že odpravili na prvo terensko jahanje. To nam je bilo še posebej zanimivo, saj smo lahko med ježo in sprehodom občudovali jesensko obarvana drevesa, tekli po makadamskih poteh in okolico doživljali z nekoliko drugačne perspektive. Nestrpno smo čakali, da tudi sami pridemo na vrsto. Konje smo imeli priložnost opazovati od blizu, bodisi v hlevu bodisi v bližnjih ogradah. Posebej zanimivo nam je bilo, ko smo se ponje odpravili na bližnji travnik. Tam smo si ogledali tudi pašne jasli in opazovali konje med hranjenjem. V zunanji maneži smo se preizkusili v vodenju in usmerjanju konja – najprej s pomočjo vrvi, pozneje pa tudi z uzdo. Ker nam je bilo terensko jahanje tako všeč, je Jure poskrbel, da smo se odpravili tudi skozi gozd. Med potjo smo opazovali različne gobe, nabirali storže in drug naravni material, ki smo ga nameravali uporabiti pri ustvarjanju. Ponovno smo se tako kot lansko leto ustavili tudi pri izviru, kjer nam je Jure povedal, da bomo, če poskusimo le kapljico izvirske vode, v prihodnjem letu občutno zrasli. Seveda smo z veseljem poizkusili vodo, tekom leta pa bomo opazovali ali to res drži. Zelo smo se veselili tudi nočnega sprehoda z lučkami. Tokrat moram pohvaliti tako otroke, kot vas dragi starši, saj so otroci zelo dobro vedeli, kaj imajo spakirano in, kje lahko posamezne stvari najdejo. Tudi svetilke smo hitro poiskali. To je bil še eden izmed primerov, kako lahko s skupnimi močmi spodbujamo otrokovo samostojnost. Ko otrok sodeluje pri pripravi potovalke, prepoznava svoje stvari in jih zna tudi sam poiskati, pridobiva pomembne izkušnje za samostojno skrb zase. Pred sprehodom smo se dogovorili o varni uporabi svetilk. In sicer da lahko z njimi svetimo naokrog, ne smemo pa svetiti drugim v obraz ali v vozila. Ker je bila zunaj popolna tema, smo si večino časa svetili predvsem pod noge, da smo videli, kam stopamo. Med potjo smo poslušali šumenje bližnjega potoka in zvoke prometa ter drug drugemu pripovedovali, kaj vse nam uspe opaziti s pomočjo svetilk. Zanimalo nas je, zakaj je trava mokra, čeprav ni deževalo in ali naše svetilke svetijo vse do Lune. Ker so bili stran od mestnih luči, smo na nebu opazili tudi veliko zvezd. Za trenutek smo ugasnili svetilke in preprosto občudovali zvezdnato nebo. Tekom letovanja so se nam porajala številna vprašanja, na katera smo skupaj z Juretom iskali odgovore. Velikokrat nam ni le razložil, kako kaj deluje, temveč nam je odgovor pokazal kar v praksi. Med drugim nas je zanimalo, ali konji spijo in ali med počitkom tudi ležijo. Imeli smo srečo, saj naj je Jure tiho pospremil v hlev in nam pokazal kobilo, ki je počivala. Vse nove informacije, ki smo jih spoznavali o konjih, smo sproti zapisovali tudi na tablo. Tako smo postopoma ustvarjali zbirko naših novih spoznanj. Na ranču je vsak dan veliko dela, zato smo se tudi sami preizkusili v različnih opravilih. Pomagali smo pri čiščenju ograd in hleva, pripravljali seno, ga naložili na samokolnico in razdelili po boksih, ter odvažali konjske fige na gnoj. Ob tem smo spoznavali, zakaj je pomembno redno odstranjevaje konjskih fig, kje se jih zbira in, kako se lahko pozneje uporabijo za gnojenje ter izboljšanje rodovitnosti zemlje. Spoznali smo tudi različne traktorske priključke in orodja, ki jih uporabljajo pri delu na ranču. Ogledali smo si transportni boks za konje, kobila Misi pa nam je prikazala, kako poteka vstopanje oziroma izstopanje. Boks smo si lahko ogledali tudi od znotraj. V pokriti maneži smo s konji preizkušali različne načine jahanja. Spreminjali smo hitrost, se preizkusili v jahanju brez sedla ter v vodenju in usmerjanju konja. Vsaka nova izkušnja nam je ponudila priložnost za učenje in pridobivanje zaupanja. Seveda na letovanju ni manjkalo niti zabave. Izpeljali smo naš večerni pižama party, ob katerem smo se zelo zabavali. Največje presenečenje pa nas je čakalo v četrtek popoldne, ko se je na parkirišče pripeljala kočija z dvema lipicancema. Furman iz Rogačeve kmetije nas je popeljal na panoramsko vožnjo in nam med potjo razkazal okoliške kraje ter povedal številne zanimivosti. Opazovali smo tudi ovce, krave in kokoši ter tako spoznavali življenje na podeželju. Letošnje letovanje na ranču Prebil je bilo za nas posebno doživetje. Ob vseh dejavnostih smo poglobljeno spoznavali konje, njihovo oskrbo, jahanje in vsakodnevno delo na ranču. Veliko smo raziskovali, opazovali, spraševali, preizkušali in se učili skozi neposredne izkušnje. Posebej dragoceno je bilo, da so nam bile številne dejavnosti predstavljene na praktičen način in da smo lahko pri njih tudi sami aktivno sodelovali.

Zapisala: Karin Vecchiet