Rada poslušam mami, ko mi bere knjigo

V tednu Slovenski dnevi knjige in izvirne slovenske pravljice,

smo v vrtcu Metulj razmišljali o knjigi, pravljici, pripovedništvu,

ustvarjali lastne zgodbe in knjigico.

Tokratno številko smo z otroki soustvarjali skupaj s starši,

pripovedovalci in športno pedagoginjo,

za kar se vsem iskreno zahvaljujem!

Knjiga.

In pravljica v njej.

V kateri domujejo črke, besede, slike. Ki zbližujejo. Povezujejo. Božajo. Navdušujejo. Zdravijo.  Odkrivajo.

Vodijo v svet domišljije, ki odstira otrokov notranji svet in sebe v njem.

Nagovarjajo otroka, da prisluhne in ozavesti poslanstvo pravljice. Občuti njeno moč  gradnje zaupanja. Vase. V sočloveka. V življenje. Ker se v pravljici vse postavi na svoje mesto. In to je eden izmed razlogov, zakaj je potrebno otroku ustreči pri branju, pripovedovanju iste pravljice. Da preverja, razume, osmisli, odkrije lastno identiteto v njej in svoje doživljanje sveta.                                                                                                     

Knjiga je razkošje besed in ilustracij. Je sredstvo, ki otroka že zelo zgodaj popelje v svet razumevanja, da ima beseda in slika svoj pomen.

Kaj je za nas pomembnejše: beseda in slika v knjigi ali v risanki?

Kako naš otrok začne in zaključi dan?  S knjigo ali risanko?

Otrok je v vrtcu Metulj vključen v okolje, ki ceni in podpira govorno in pisno komunikacijo.

Je soustvarjalec odnosa, v katerem spoznava, da beseda razveseljuje, pomaga, podpira, razkriva, širi, uniči, boli, prizadene. In spoznava, da je pogovor ključ do rešitve. Pogovor, ki vsebuje elemente govora, poslušanja, slišanja, razumevanja, sporazumevanja, sprejemanja razlik, konfliktov in soočanja različnih mnenj z namenom najti skupni dogovor brez poraženca.

Carlos Ruiza Zafon je v knjigi Senca vetra zapisal: ŤKnjige so ogledala. V njih vidiš le tisto, kar že nosiš v sebi.Ť

Da bo otrok odkrival, kaj nosi v sebi, mu moramo torej brati, brati, brati kakovostno literaturo, pripovedovati in pogovarjati se.

Jelka Zornada