01 320 42 20  
041 454 930
    

Začenjam verjeti, da nisem dovolj dober/ra

 

Pozitivno starševstvo
6.del: Začenjam verjeti, da nisem dovolj dober/ra

 

 

»KDO OD NAS JE ŽE DOVOLJ ZREL ZA NARAŠČAJ, PREDEN GA DEJANSKO DOBI? POMEN ZAKONA ZATO NI V TEM, DA ODRASLI NAREDIJO OTROKE, PAČ PA DA OTROCI NAREDIJO STARŠE«

Peter de Vries

 

 

ZATIRANJE ČUSTEV – POTLAČEN PRAVI JAZ

Otroci se lahko v najzgodnejših letih naučijo zatirati svoja čustva in razvijati spretnosti pri prepoznavanju, katera čustva so za njihove starše ne/sprejemljiva. Svoj pravi jaz potlačijo in se prično obnašati, delovati skladno s tistim, kar je za njihove starše v tistem trenutku sprejemljivo. V družinah, kjer prevladuje ubogljivost in strahovlada, so pravila precej jasna in otrok zelo dobro ve, da bodo njegova čustva bodisi kaznovana ali na kakršen koli drugačen način omalovaževana, v kolikor ta ne bodo upoštevana. V družinah, kjer ni čvrste strukture, vendar prav tako otroku onemogočajo zdravo izražanje občutij in čustev, je učinek na otroke enak, kot v prejšnjih družinah.

 

Ne glede na tip družine in način vzgoje, kadarkoli majhen otrok pri raziskovanju svojega okolja kontinuirano doživlja nesprejemanje, popravljanje, grajanje, vpitje, omalovaževanje ali celo fizično kaznovanje, začenja verjeti, da ni dovolj dober. Marsikateri starši v najboljši veri, da svojega otroka zaščitijo ali ga dovolj dobro naučijo, nehote sporočajo »Nisi dovolj dober/a.«

 

PRIMER IZ PRAKSE

Pomislite na najbolj banalen, vsakodnevni primer, ko se otrok oblači sam. Ali mu nenehno stojimo za vratom in nestrpno ukazujemo, kako naj se obleče? Ali popravljamo njegovo oblačenje in hkrati komentiramo, kot npr.: »Si res neroden!« »To bi pa ja že moral znati, saj si že dovolj star!« »Poglej svojo mlajšo sestrico, kako lepo se sama obleče!« »Koliko časa potrebuješ, da se oblečeš!« »Kaj bodo pa drugi rekli, ko te bodo videli, kako si se oblekel!«

 

OTROCI SE UČIJO IZ TISTEGA, KAR NJIHOVI STARŠI DEJANSKO POČNEJO. IN NE IZ TISTEGA, KAR GOVORIJO, DA POČNEJO.

V tem delu sami pri sebi razmislimo, kako velika pričakovanja imamo do svojih otrok. Marsikdaj so ta ne le nerealna, temveč absurdna in izjemno toksična. Od njih pričakujemo, da se obnašajo, delujejo, razmišljajo in celo čustvujejo, kot si želimo. Prav tako so naša pričakovanja velikokrat v neskladju z otrokovo razvojno primernostjo ter njegovo notranjo motivacijo in nenehno pozabljamo, da so vendarle še otroci.


BESEDE USKLAJENE Z DEJANJI
Da bi lažje razumeli, kako vplivamo na svojega otroka, je priporočljivo vedeti nekaj več o otrokovem celostnem razvoju in razvoju njegovih možganov ter ohranjanju stika z otrokom v kritičnih situacijah. Hkrati ostajajmo v nenehnem zavedanju, kako bi se sami počutili, če bi z nami ravnali, kot ravnamo mi s svojim otrokom. Če neprijetno, potem preusmerimo tok razmišljanja v iskanje rešitve, kako ravnati odgovorno, z jasnimi mejami, a hkrati ljubeče in kot je v najvišje dobro našega otroka. In še naslednji korak... Ni dovolj, da se le zavedamo svojih napak. Spremembe lahko dosežemo z delovanjem in nenehnim kritičnim opazovanjem sebe in svojega otroka. Zato vsak dan naredimo nekaj tudi v tej smeri.. vse dokler se posamezna sprememba ne ponotranji in postane del nas. Tako bodo tudi naše besede usklajene z dejanji.

 

Vir:

- Coloroso Barbara, Otroci so tega vredni: notranja disciplina – največ kar lahko damo otroku, Ljubljana: Ta

ngram, 1996

 

Napisala: Maja Škvarč, www.childsfairytale.com

 


 

Pozitivno starševstvo
5.del: Potrpežljivost

 

»Potrpežljiv si... rešen si.«

 

Ko pomislimo na potrpežljivost... Kaj je tisto, na kar prvo pomislimo? Obilo truda, ki traja v neskončnost, rešitve pa od nikoder? Neizpolnitev želja? Požiranje praznih besed, nesmislov in nošenje težkega bremena, ki ga nikakor ne moremo odvreči s svojih pleč? Prenašanje drugih, življenja kot takšnega in vsega ostalega, česar ne sprejmemo, si ne želimo?

 

Ali je naš pogled na potrpežljivost povsem drugačen... in jo dojemamo kot ustvarjalno, verujočo, s polno poguma in pripravljenosti na preboj. Alenka Rebula pravi: »Neustrašna je, a orje počasi, ker čuti, da ima opravka z izjemno zahtevnim delom. Stoletja zanemarjena zemlja je trda kot kamen in nevarno je, da se plug zlomi ali da presekamo korenino, ki je skrita v globini in edina lahko ozeleni.”

 

Skozi kakšna očala gledam na ta svet?

 Mnogo dejavnikov vpliva na to, kar smo v danem trenutku in kakšen pogled imamo nase, druge, svet, življenje nasploh. Poleg vzgoje naših staršev in vsega, kar se nam je v življenju zgodilo, vplivajo na to, kar smo, okolica, kolektivna zavest, postavitev planetov v trenutku našega rojstva, naša pretekla življenja itd. Vendar to ni razlog, da ne bi zmogli spremeniti načina našega trenutnega delovanja, razmišljanja, čustvovanja ter ga preusmeriti iz negativnega v pozitivno, iz destruktivnega v konstruktivno. Dejstvo pa je, da mnogokrat ne prepoznamo našega napačnega delovanja, razmišljanja, čustvovanja in zaradi tega ne ločimo pasivne od aktivne potrpežljivosti.

 

Kako prepoznamo, katera potrpežljivost je del nas?

Pokazatelj smo mi sami in življenje, ki ga živimo. Poglejmo vase, poglejmo sebe in vse okoli nas. Kaj vidimo? Kje se nahajamo? Kako lahko opišemo občutek v lastni koži? Ali še vedno »živimo«? Kako »dihamo«? Koliko se poznamo – kdo sem, kako delujem, kako se čustveno odzivam, katere so moje šibke točke, katera so moja močna področja, kje se nahajajo moji potenciali, kaj me nasmeji do solza, kaj me pomiri, kaj spoštujem in česa ne sprejemam ali se celo sramujem pri sebi, itd.? Kakšen je moj odnos do sebe, drugih in vsega, kar obstaja? Kakšne so moje vrednote in čemu stremim?  

 

S (s)poznavanjem sebe lahko hitro ocenimo katera potrpežljivost je del nas in takrat zmoremo ustrezno presoditi, kaj moramo spremeniti pri sebi, da si določeno situacijo olajšamo, jo obrnemo sebi v dobro in se dejansko iz nje nekaj tudi naučimo. Takrat delujemo v najvišje dobro - poguma, zaupanja, moči in prilagodljivosti nam ne zmanjka. Usmerjeni smo na rešitev, se ne izmikamo in ob zaključku se počutimo polni, zadovoljni, umirjeni… Ne iščemo več krivca zunaj nas… četudi je morda kdo ali kaj krivo za situacijo, v kateri se nahajamo… saj vemo, da je odgovornost na naši strani. Lekcija je usvojena in bodimo ponosni nase.

 

Vir: http://www.alenkarebula.com/alenkadrupal/node/790

 

Piše: Maja Škvarč, www.childsfairytale.com




Vse pravice pridržane © Zasebni vrtec Metulj d.o.o.