01 320 42 20  
041 454 930
    

Spoštovanje

Pozitivno starševstvo
3. del: SPOŠTOVANJE


Spoštovanje je nekaj, kar bi ljudje morali imeti drug do drugega že samo zato, ker obstajamo. Je občutek, ki ga nosimo v sebi in ga ni potrebno pogojevati z ljubeznijo, spejemanjem ali čimer koli drugim. Starši običajno rečejo, da jih otroci morajo spoštovati, ker so starši. Ker jih vzgajajo, financirajo, skrbijo za njih, itd. Otrokovo obnašanje, ki ga ne morejo sprejeti, razumejo kot nespoštovanje.


V partnerskem odnosu je podobno. Včasih je potrebno le »malo« nestrinjanje iz druge strani in ga že dojemamo kot nespoštovanje.


V poslovnih odnosih se recimo dogaja to, da delodajalec v skladu s svojo vizijo lahko daje svojim delavcem različne pobude, jih izobražuje in na različne načine motivira. Do njih ima določena pričakovanja in kadar se ta ne realizirajo, lahko to dojema kot nespoštovanje delavcev do njega in vsega, kar jim je bilo dano iz njegove strani.


Kaj je skupnega vsem trem navedenim primerom? Pričakovanja.

Pričakujemo, da nas otrok spoštuje zaradi tistega, kar mu dajemo in naredimo zanj. Vzorec, ki kaže, da sami sebe ne znamo, zmoremo spoštovati, se vidi v tem, da iščemo, kaj je tisto, s čimer se lahko dokažemo, da smo vredni spoštovanja. Kaže na to, da si spoštovanje moramo »zaslužiti«. In takšno sporočilo dajemo tudi svojemu otroku. Da ni vreden zato, ker enostavno je, temveč si mora vrednost in spoštovanje prislužiti z dejanji, delovanjem, razmišljanjem, čustvovanjem, ki vodijo v rezultate, ki so skladni s koncepti razmišljanja staršev in družbe. V odnosu otrok – starš se večinoma v takšnih situacijah izvaja tudi čustveno (zavedno ali nezavedno) izsiljevanje ter pogojevanje ljubezni. V vsem tem je potrebno razlikovati postavljanje meja s spoštovanjem. Otrok lahko ima vso spoštovanje do svojega starša in ga brezpogojno ljubi, vendar s svojim obnašanjem kaže na nekaj povsem drugega. Da občutek spoštovanja izhaja iz posameznika in je potreben pogled navznoter. Starš, ki nosi občutek spoštovanja do sebe, ga otrok s svojim obnašanjem ne bo prizadel. V kolikor je otrokovo obnašanje zanj nesprejemljivo, vsekakor mora postaviti otroku mejo.


V primeru partneskega odnosa je vzorec popolnoma enak. Tako kot pri otroku, zahtevamo od partnerja, da nas spoštuje, vendar tisto, kar nam partner sporoča, izhaja iz tega, kakšen odnos imamo sami do sebe. Po drugi strani nimamo pravice zahtevati, da partner razmišlja povsem enako kot mi in da deluje po naših pričakovanjih. Z besedo »sprejemanje« vse prevečkrat želimo manipulirati in doseči svoj cilj. Smo takšni, kot smo. Vendar v tem je potrebno prepoznati tisto, kar moramo pri sebi ohranjati in kaj je tisto, kar moramo ovreči. Prav tako je potrebno vedeti, kdaj je potrebno postaviti meje, tako sebi kot partnerju.


V poslovnem segmentu se zgodba ponovi. Zato mora delodajalec imeti v mislih, da njegova poslovna vizija vključuje zaposlene, ki so individuum zase, kar pomeni, da je velika verjetnost, da njhovo razmišljanje in delovanje ni v skladu z delodajalčevim. V samem odnosu delodajalec – delavec je normalno, da ima delodajalec pričakovanja, vendar ta pričakovanja morajo biti poslovna, jasna, korektna. Tudi, kadar se delodajalec odloči, da bo svoje delavce dodatno spodbujal, motiviral in jim omogočal izobraževanja, mora jasno izraziti s kakšnim namenom jim je to dano in kaj se od delavca pričakuje. In kadar pride do odmika ali nespoštovanja poslovnega dogovora, delodajalec mora ločiti osebni del s poslovnim. V kolikor se ga delavčevo obnašanje, delovanje, itd. dotakne na osebni ravni in to sprejema kot nespoštovanje njega kot delodajalca oz. človeka, je potreben vpogled navznoter. Spoštovanja ne more pričakovati, lahko pa pričakuje, da je delo korektno opravljeno, kar ne pomeni, da je zaradi tega kvaliteta posla manjša ali celo ogrožena.


Za vrtec Metulj piše: Maja Škvarč, ustanoviteljica Child’s FairyTale.com,www.childsfairytale.com

Vse pravice pridržane © Zasebni vrtec Metulj d.o.o.